Navadna barvilnica ogroža pomlajevanje gozdov
19.05.2020
Navadna barvilnica (Phytolacca americana) je invazivna rastlina, ki se je naselila v naših gozdovih. Zelo hitro se širi na posekah in na gozdnih vrzelih, kjer zelo dobro tekmuje z domačimi rastlinskimi vrstami in jih tudi preraste. Zelo ovira pomlajevanje in jo je, zaradi dolgoživosti semen, težko izkoreniniti.
Navadna barvilnico so v Evropo prinesli iz Severne Amerike v 17. stoletju, na območju Slovenije pa se je pojavila leta 1850. Sadili so jo v vrtovih in parkih zaradi zanimivih listov in privlačnih cvetov. Iz cvetov so pridobivali rdeče barvilo za barvanje slabega vina, kar je danes prepovedano.
Je zelnata trajnica, ki lahko v spodnjem delu oleseni. Listi so suličasti in dolgi do 30 cm. Steblo odraslih rastlin je največkrat rdečkasto. Cvetovi so beli in v grozdastih socvetjih velikih do 30 cm. Iz njih se razvijejo plodovi temno modro do temno vijolične ali temno rdeče barve. Na vrhu so ugreznjeni. Cveti od junija do jeseni. Zreli prodovi se začnejo pojavljati avgusta. Korenine so mehke in spominjajo na koren peteršilja ali hrena.
Nadzemni del preko zime odmre in spomladi požene na novo. Širi se predvsem s semeni. En poganjek večletne rastline ima lahko okoli 32.000 semen. Seme je v zemlji kaljivo do 40 let, kar pomeni, da jo je zelo težko iztrebiti, ko se enkrat na površini naseli. Semena širijo ptiči in gozdarska, kmetijska ter gradbena mehanizacija. Razmnožuje se tudi vegetativno.
Vsi deli rastline so za človeka strupeni.
Zelo dobro je odporna na visoke koncentracije težkih kovin. Dobro prenaša ogenj in se hitro širi na pogoriščih, kjer prehiti druge rastline.
V Sloveniji se navadna barvilnica pojavlja v peskokopih, ob cestah, v naseljih, živih mejah itd. Pri nas in v Evropi se je začela pojavljati tudi na gozdnih posekah in na pomladitvenih površinah. Žledolomi in vetrolomi ter napadi podlubnikov ji gredo zelo na roko, saj se uspešno širi na golih površinah.
Ovira naravno in umetno obnovo, ker na posekah zelo uspešno tekmuje z drugimi rastlinami. Iz tal črpa velike količine vode in jih izsušuje, v tla pa sprošča saponine, ki vplivajo na druge rastline in na talne živali. Se hitro razrašča in lahko prekrije večje površine, ki postanejo neprehodne. Živali je večinoma ne marajo in se je izogibajo.
Uspešno jo zatiramo s puljenjem. Pulimo lahko vse leto razen v času, ko nastajajo plodovi, najboljši čas pa je konec junija in v začetku julija, ko korenine še niso dovolj razvite. Puljenje ponovimo septembra, ko se pojavijo nove rastline, ki vzklijejo iz semen. V primeru večjih površin lahko izvajamo košnjo, ki pa jo moramo vsako leto redno ponavljati tik pred cvetenjem. Učinkovito je tudi obiranje cvetov in plodov, preden dozorijo. Plodove nabiramo v zaprte plastične vreče in jih nato zunaj gozda zažgemo, da uničimo semena v njih. Pri delu z navadno barvilnico vedno uporabljamo rokavice, da se ne zastrupimo.
Uporabljena vira:
