Oglas odgovorna raba gozdov

Gozdne živali

Gozda si brez gozdnih živali skoraj ne moremo predstavljati. Le kakšni bili naši sprehodi skozi gozd, če ne bi slišali petja ptic in brnenja žuželk? Zagotovo veliko manj zanimivi. Kjerkoli v gozdu nekoliko postojimo, naletimo na gozdne živali. Velikih, kot so srne, jeleni in medvedi verjetno ne bomo srečali, saj se človeka izogibajo. Če bomo pogledali gozdno podrast ali tla, pa bomo videli množico drobnih živali.

Raziskave so pokazale, da v srednjeevropskih bukovih gozdovih živi okoli 7.000 različnih živalskih vrst. Večina jih je majhnih in jih med vsakodnevnim sprehodom ne vidimo. Nekatere pa je mogoče videti šele pod močno lupo ali mikroskopom. Med gozdnimi živalmi je zagotovo največ žuželk, tako po številu različnih osebkov, kot tudi po številu različnih vrst. Teh je kar 5.200. Po številu različnih vrst sledijo pajki, suhe južine, paščipalci in pršice s 560 različnimi vrstami, deževniki in gliste (več kot 380 vrst), praživali (več kot 350 vrst), vretenčarji (109 vrst), polži (70 vrst), stonoge in strige (60 vrst) in mokrice (26 vrst).

Vsaka izmed živalskih vrst ima v gozdu točno določeno vlogo. Nekatere se hranijo z rastlinami, druge z drugimi živalmi in tretji z mrtvimi deli rastlin in živali. Skupaj z rastlinami in glivami skrbijo, da je gozd v ravnotežju, ki ga lahko poderejo le nepredvideni dogodki, kot so naravne ujme in posegi človeka.

Številne živali je človek poimenoval škodljivci. Škodljivcev v naravi ni, ker ima vsaka vrsta točno določeno vlogo. Med rastlinami, živalmi in glivami obstaja ravnotežje, ki omogoča preživetje vsem. Nobena vrsta se ne namnoži toliko, da bi škodovala drugi, do te mere, da bi ta skoraj izginila. Po človeškem pojmovanju postane neka vrsta škodljivec takrat, ko uničuje nekaj, kar človek želi imeti ali vzgojiti. V primeru gozda je to največkrat les. Do prenamnožitve neke vrste pride takrat, kadar človek neprimerno poseže v gozd. Zelo opazen primer so smrekovi lubadarji. Ti živijo povsod, kjer je doma smreka. Smreke, ki rastejo v njim ustreznem okolju, so zdrave in se uspešno branijo napadov lubadarjev, ki se zaradi tega ne morejo toliko namnožiti, da bi lahko smrekam škodovali. V Sloveniji pa smo v preteklosti sadili smreko tudi tam, kjer ni doma. V teh predelih smreka se ne more optimalno razvijati in braniti pred lubadarji, zato imamo vsakih nekaj let, še posebej pa po naravnih ujmah, velike napade lubadarjev, ki v enem ali dveh letih uničijo tudi po več hektarov smrekovega gozda.

Lubadarji so majhne žuželke, ki jih bomo le redko videli. V gozdu pa je veliko drugih živali, ki jih lahko srečamo. Srečali jih bomo, če bomo po gozdu hodili z odprtimi očmi in zaprtimi usti. Bolj, ko bomo tihi, večja je verjetnost, da bomo srečali srno, jelena, in druge večje gozdne živali.

 

Knjiga drevesne vrste na slovenskem