Za privlačen in bogat vrt: www.vrtnarava.si

Rdeča trohnoba iglavcev

V slovenskih gozdovih je najbolj pomembna in škodljiva bolezen rdeča trohnoba iglavcev. Povzročajo jo glive iz rodu trohnobnežev (Heterobasidion). Bolezen okuži iglaste gozdove, razvrednoti in uniči les v še živih drevesih in jo je težko prepoznati, preden se drevje poseka.

Rdečo trohnobo iglavcev pri nas povzročajo tri vrste gliv: smrekov trohnobnež (Heterobasidion parviporum), borov trohnobnež (Heterobasidion annosum) in jelov trohnobnež (Heterobasidion abietinum). Smrekov trohnobnež napada smreko, borov trohnobnež bore in smreko, jelov trohnobnež pa jelko in še to le odmrla drevesa.

Smrekov in borov trohnobnež povzročata propadanje lesa v koreninah in deblih. V prvi fazi se les obarva rdeče, nato postane spužvast in na koncu porumeni in postane vlaknast. Izgubi trdnost, zato so takšna drevesa bolj izpostavljena vetrolomom in snegolomom. Napadena drevesa so oslabljena in slabše priraščajo. Na dnu debla izteka smola, spodnji del debla je nenavadno odebeljen, krošnja pa je presvetljena. Pri udarcu s topim delom sekire ob dno debla se sliši doneč zvok, ki nakazuje, da je srednji del debla votel. Deblo je lahko poškodovano do višine 16 m, lahko pa doseže tudi krošnjo. Običajno seže 2 do 5 metrov od tal. V redkih primerih lahko napade tudi listavce, vendar so ti napadi zelo redki in gospodarsko nepomembni.

Okužba se širi preko korenin, pa tudi poškodb (ran). Neokuženi sestoji se okužijo preko panjev. Najbolj so ogroženi umetni sestoji smreke. Verjetnost okužbe je večja na rastiščih, kjer raste smreka ali bor že več generacij, je gozd nastal na nekdanji kmetijski površini, se je v preteklosti v gozdu pasla živina ali pa je prisotno nihanje podtalnice z občasnimi obdobji suše. Rdeča trohnoba iglavcev se ne pojavlja višje od 700 m nadmorske višine.

Ugotavljanje okužbe s trohnobneži pred sečnjo je težavno. Najlažje jih prepoznamo po trosnjakih (gobah), ki se razvijejo na notranji (votli) strani propadajočih štorov ali na koreninah podrtih dreves. Trosnjaki se tesno prilegajo podlagi in so veliki do 40 cm. So nepravilnih oblik in valoviti. Zgornja stran je rjava ali črna. Spodnja stran je belkasta do rahlo rožnata.

Proti okužbi sestojev ukrepamo s spremembami v gospodarjenju. Vsa negovalna dela opravimo zgodaj, pri čemer morajo biti posegi v mladju in gošči močni, kasnejša redčenja pa morajo biti čim bolj skromna. Skozi nastale panje v letvenjakih in drogovnjakih lahko vdrejo trohnobneži. Kadar je sestoj že okužen, naredimo premeno v listnate sestoje. Po eni generaciji listavcev lahko ponovno sadimo iglavce. V obstoječih sestojih zmanjšujemo delež smreke in povečujemo oddaljenost med posameznimi smrekami. Sečnjo opravljamo pozimi, ko v zraku ni trosov trohnobnežev.

 

Knjiga drevesne vrste na slovenskem