Slovanska gozdna mitologija

  • 12.06.2012
  • Mitologija starih Slovanov je slabo raziskana, ker ni ustreznih pisnih virov. Prvi uporabni pisni viri so se pojavili šele po razdelitvi starih Slovanov na Vzhodne, Zahodne in Južne Slovane. Prvi kratek zapis o slovanski mitologiji izvira iz 6. stoletja našega štetja. Bizantinski zgodovinar Procopius je opisal verovanje južnoslovanskega plemena, ki je prečkalo Donavo. Najbolj so pomembni zapisi različnih avtorjev iz 11. in 12. stoletja, ki so opisovali Slovane in njihova božanstva. Nekateri zapisi so problematični, saj so bili avtorji misijonarji in duhovniki, ki so na Slovane gledali zaničevalno, njihov namen pa je bil prisilno pokristjanjevanje. Ker so pri tem uničevali slovanska svetišča in mitološke predmete, je arheoloških ostankov malo. Po drugi svetovni vojni se je pojavila knjiga o slovanski mitologiji in zgodovini z naslovom Velesova knjiga. Napisana naj bi bila na osnovi zapisov na brezovi skorji, ki naj bi jih našli na začetku 20. stoletja, kasneje pa so se izgubili. Knjiga velja za ponaredek.

    Večina vedenja, ki ga imamo o slovanski mitologiji, izvira iz analize ljudske folklore: običajev, pripovedk, pesmi itd. Takšno raziskovanje je kompleksno, dolgotrajno in pogosto podvrženo različnim napakam. Posledično je naše vedenje še vedno skromno, čeprav se je v zadnjem času precej izboljšalo.

    Slovani so bili tesno povezani z gozdom, ki so mu pripisovali posebni pomen. K temu nas navaja dejstvo, da so Slovani bogove in druga božanstva večinoma častili v gozdovih. Čaščenje so opravljali v delu gozda, ki so ga poimenovali gaj in je bil neke vrste svetišče. Gaje so pogosto z ograjo ločili od preostalega gozda in tako ustvarili sveto območje.

    Slovani so si svet predstavljali kot veliko drevo, običajno hrast. Veje in deblo so predstavljali živi svet, korenine pa svet mrtvih. Vladar živega sveta je bil Perun, bog groma in strele, ki so ga običajno upodabljali kot orla, ki sedi na najvišji veji. Od tam je lahko opazoval dogajanje v vsem živem svetu. V svetu mrtvih, na koreninah, je vladal Veles, bog podzemlja, zemlje in vode. Na drevesu so ga upodabljali kot kačo ali zmaja.

    Slovanski bogovi povezani z gozdom in rastlinami

    Jarilo (Jarovit), v Sloveniji mu rečemo Jurij – krščanstvo ga je preimenovalo v sv. Jurij, – je bog vegetacije, pomladi in plodnosti. Povezuje se tudi z vojno in žetvijo. Jurija so si Slovani predstavljali kot pol moškega pol konja.

    Jurij je bil deseti sin vrhovnega boga Peruna. Rodil se je zadnjega februarja na Veliko noč (Velika noč je slovansko praznovanje novega leta, ki ga je krščanstvo pretvorilo v praznovanje Jezusovega vstajenja). Bil je tudi brat dvojček Morane, boginje žetve, smrti, čarovništva in zime. Še iste noči je bil ugrabljen in odpeljan v podzemlje, kjer ga je posvojil in vzgajal Veles, bog podzemlja, Perunov sovražnik. Jurij je moral pasti črede živine po travnatih poljanah. Z nastopom pomladi pa se je Jurij vrnil v svet živih ter prinesel pomlad in plodnost (od tod Jurjevanje, ki ga še danes praznujejo v Beli krajini). Prva je njegovo vrnitev opazila sestra dvojčica Morana. Zaljubila sta se in se poročila ob poletnem sončnem obratu (v nekaterih slovanskih deželah to praznujejo kot Ivanje). Zveza med Jurijem in Morano je zagotovila plodnost zemlje, dober pridelek ter mir med Perunom in Velesom. Ker pa je bil Jurij nezvest svoji ženi, ga je ta v času žetve ubila. V nekaterih različicah legende ga ubije oče Perun ali pa eden izmed bratov. Morana je iz delov trupla Jurija zgradila novo hišo. Ker pa je pogrešala svojega moža, se je počasi spremeni v grdo, staro in zelo nevarno žensko, boginjo smrti, zmrzali in prihajajoče zime. Ob koncu leta umre. Na začetku naslednjega leta se Jurij in Morana ponovno rodita in legenda se ponovi.

    Besrtuk – zlobni gozdni bog.
    Devana – deviška boginja lova. V slovanski mitologiji se pojavi precej pozno. Ima podobne lastnosti kot grška Artemida.
    Ipabog – bog lova. Po vsej verjetnosti gre za polboga.
    Porewit – bog gozda, zaščitnik izgubljenih popotnikov. Kaznoval je tiste, ki so slabo ravnali z gozdom. Častili so ga na območju Baltika.  
    Siliniez – bog gozda. Njegova rastlina je bil mah, ki so ga uporabljali za kurjenje ognja v svetiščih. Častili so ga na območju Poljske.

    Slovanski duhovi in demoni povezani z gozdom in rastlinami

    Čatež je gozdno bitje, ki živi v gozdovih, gorah in močvirjih. Čateži lahko spreminjajo svojo velikost. Videti so kot pol ljudje pol kozli. Zgornji del je videti kot bradati starec z rogovi. Radi strašijo gozdarje in popotnike ter jih zapeljejo, da se izgubijo. Podobni so lešijem.

    Jaga Baba ali Baba Jaga je gozdni duh ali divja ženska. Živi v hišici brez oken in vrat, ki stoji na kurjih nogah. Jaga Baba ugrablja majhne otroke in se z njimi prehranjuje. V nekaterih zgodbah pomaga junakom.

    Leši ali lesnik je gozdni duh, ki varuje živali in gozd. Je visok moški, ki pa lahko spreminja svojo velikost in podobo. Spremeni se lahko v katerokoli rastlino ali žival. Njegovi lasje in brada so iz trave ter ovijalk. Ima bledo polt in svetle zelene oči. Po njegovih žilah se pretaka kri modre barve. Ljudem rad nagaja, tako da jih zapelje v neznane dele gozda, kjer se izgubijo. Če jih zapelje v podzemno jamo, jih žgečka toliko časa, da umrejo. Ugrablja mlade ženske. Kmetje in pastirji se lahko z njim pogodijo, da čuva živino, da ne zaide pregloboko v gozd. Če sta v gozdu dva lešija, se borita za svoje ozemlje. Padla drevesa so posledice njunega boja.

    Vile so bitja, ki živijo v drevesih, oblakih, lokvah, ribnikih in na livadah. Pojavljajo se lahko kot volkovi, labodi, konji ali čudovite ženske. Imajo moč nad nevihtami, ki jih lahko usmerijo na osamljene popotnike. So podobne nimfam. V južnoslovanski mitologiji so vile duhovi žensk, ki so bile za časa življenja neresne, sedaj pa živijo med življenjem in smrtjo. Običajno so videti kot gola ali v belo oblečena lepa dekleta z dolgimi lasmi in krili. Lahko prevzamejo tudi podobo nekaterih živali. Živijo v divjini ali na oblakih. Če človek ukrade peresa iz kril vile, pridobi oblast nad njo. Če ji peresa vrne, vila izgine. Glasovi vil so prav tako lepi, kot njihova telesa. Kdor jih sliši, za nekaj dni izgubi željo po spanju, hrani in pijači. Med lovom jahajo konje ali jelene in so zelo spretne z lokom. So neprizanesljive do vseh, ki prelomijo svojo obljubo ali pa se jim upirajo. So silovite bojevnice, ki pa imajo tudi zdravilne moči.

     

    Dobra praksa na področju gozdarstva in sledenja lesa - Bureau Veritas