Tisa (Taxus baccata) je zanimivo drevo, ki je bilo včasih zelo razširjeno, danes pa lahko v gozdovih najdemo le posamična redka drevesa. Je zanimivo drevo, ki je bilo močno razširjeno pred 7.000 do 12.000 leti. Ljudje so les tise uporabljali že v pradavnini. Drevesa tise in les tise so imeli pomembno vlogo v mitologiji starih ljudstev. K temu je veliko prispevala dolgoživost.

Tisa je drevo, ki lahko dočaka visoko starost. Po podatkih iz literature naj bi dosegla do 2000 let, za nekatera drevesa pa se ugiba, da so še mnogo starejša. V Veliki Britaniji naj bi uspevala drevesa stara okoli 4000 let. Njihova dejanska starost je vprašljiva saj se domneva, da naj bi bilo skupaj zraščenih več debel. Zaradi svoje dolgoživosti je številnim ljudstvom predstavljala simbol nesmrtnosti.

Kelti so tisi posvečali veliko pozornost, kar je še danes vidno na območju Velike Britanije in Irske, kjer so ob številnih cerkvah zelo stare tise. Cerkve so v času pokristjanjevanja postavljali na obrednih in svetih krajih poganskih ljudstev. Tisa je imela pomembno vlogo pri različnih obredih, ki so jih izvajali druidi in so bili povezani z onostranstvom in pogrebi. Povezana je bila z bogovi smrti. Z amuleti iz tise so se ščitili pred slabimi duhovi in strupenimi živalmi.

Tudi Slovanom je Tisa predstavljala sveto drevo. Z amuleti so se ščitili pred uroki, čarovnicami in vampirji. Pri starih Grkih je bila tisa drevo boginje maščevanja Nemeze. Kristjani so jo imeli za simbol večnega življenja.