»Pomlad je tu,« bi lahko zaklical, ko sem se vrnil s tokratnega sprehoda skozi gozd. Lani decembra je bil gozd pogreznjen v zimsko spanje navkljub ne tako zelo nizkim temperaturam. Čeprav je sedaj gozd na prvi pogled videti precej podobno kot decembra, pa je povsod videti znake prebujanja. Toplo sonce prodira skozi gole krošnje in boža gozdna tla, ki se počasi segrevajo.

Letošnji december je izredno topel. Namesto da bi bili gozdovi, vsaj tisti nekoliko višje ležeči, odeti v bel zimski plašč, so videti bolj kot zgodaj spomladi. Le drevesa nimajo nabreklih popkov, ki komaj čakajo, da se odprejo, temveč so potopljena v globok zimski spanec. Namesto zmrznjenih tal nas bodo pričakale luže in blato, namesto škripanja snega pa šumenje odpadlega listja. Mraz nas ne bo ščipal v lica, grelo pa nas bo šibko decembrsko sonce.

Napovedan je bil vroč avgustovski ponedeljek, v katerem naj bi temperature v dolinah in kotlinah po vsej Sloveniji krepko presegle 30 stopinj Celzija. Na takšen dan je najbolje pobegniti v višave, kjer so temperature bistveno nižje, še posebej v gozdovih. Odpravil sem na pohod od Rogle do Lovrenških jezer, kjer me je pot vodila nekaj časa po pašnikih, potem pa večji del skozi zanimiv smrekov gozd na nadmorski višini med 1400 m in nekaj preko 1500 m.

Sprehod po jesenskem gozdu je, z malo domišljije, sprehod po pravljici. Drevesa se obarvajo v zlato rumenih barvah, in ko začnejo odmetavati listje, pridejo na dan drobni prizori, ki jih prej zaradi pomanjkanja sončne svetlobe nismo opazili.

April je mesec, ko v osrednji Sloveniji običajno ozelenijo gozdovi. Bukev, kot glavna vrsta slovenskih gozdov ima pri tem zelo pomembno vlogo, saj obarva gozdove z značilno svetlo zeleno barvo. V tem času močno barvno izstopijo iglavci, predvsem jelke in smreke, ki jih zaradi temne barve iglic vidimo že od daleč. V tem času imajo gozdovi barvno močne zelene kontraste.