Mraz, sneg, led in rjavo sivo so besede, ki bi najbolje opisale januarski sprehod po gozdu. Zmrznjena tla nas ščitijo pred blatom, suho listje pa prijetno šumi pod nogami, če tal ne prekriva sneg. Sprehod po gozdu sredi zime, ko ni snega, pa je vse prej kot dolgočasen. Le bolj »široko« moramo opazovati in dojemati gozd, ki nas obdaja.

Sprehajati se po gozdu je vedno zanimivo, ne glede na letni čas. Nekoliko drugačna izkušnja pa je, če gozd obiščemo ob začetku sneženja, ko že zapade ravno toliko snega, da so tla prekrita. Takrat se gozd prikaže v povsem drugačni luči, kot smo vajeni. Tanka snežna odeja razkrije številne skrivnosti in poudari tisto kar običajno sicer spregledamo.

Pohorski gozdovi se od večine drugih slovenskih gozdov razlikujejo po tem, da so bolj vlažni in imajo veliko površinskih voda. Razlog tiči v metamorfnih kameninah, ki tvorijo kamninsko podlago in ne prepuščajo vode v nasprotju z apnenčastimi kameninami, ki prevladuje v drugih delih Slovenije. V kotanjah se tvorijo barja in močvirja. Na Pohorju prevladujejo iglasti gozdovi, vendar pa bomo našli tudi listnate bukove gozdove. Tla so marsikje poraščena z zelnatimi rastlinami, na bolj vlažnih območjih pa so prekrita z mahovi.

Slovenski gozdovi so pestri. Ne glede na to, kje v Sloveniji smo, lahko v njih uživamo. Pred kratkim sem se podal na Bloke in v bloške gozdove. Na Blokah se veliko kmetijskih površin zarašča. Dober opazovalec lahko hitro opazi, kdaj je v starem gozdu, kdaj pa zaide v gozd, ki je pred nekaj desetletji prerasel travnik ali njivo.

Za tokratni majski sprehod sem se odpravil v Belo krajino, natančneje v krajinski park Lahinja. Krajinski park obsega sedem kilometrov zgornjega toka reke Lahinje z njenim izvirom. Tu se gozd prepleta z reko v prijetni in spokojni harmoniji. Lepo urejene in označene poti vodijo mimo številnih naravnih in kulturnih spomenikov. Spoznavamo lahko številne obvodne rastline in drevesa in uživamo v sprehodu v gozdu ob tako počasi tekoči reki Lahinji, da njenega toka skoraj ne bomo opazili.